Simon Dale in njegova hiška

Organska gradnja: Simon Dale je svoje bivališče zgradil za slabih 4.400 evrov.


Idilična 55 kvadratnih metrov velika hiška v Walesu je delno vkopana v zemljo in tako zaščitena pred zunanjimi vplivi.


Britanec Simon Dale z ženo in dvema sinovoma že dve leti živi v hiši iz povsem naravnih materialov. Pravi, da je še največja težava, da si ne želi oditi iz nje.


Veliko še uporabnih gradiv - med drugim tudi okna - je Simon Dale našel na bližnjih smetiščih.


Pogled iz spalnice - oziroma ploščadi za spanje - na kuhinjo kaže, da v hiši ni ostrih robov in pravih kotov. Vse je okroglo, zaobljeno, mehko...


Za ogrevanje prostora in tudi za romantične večere v dvoje poskrbi peč na drva.


V Walesu stoji hiška, v kateri ni umetnih gradiv. Vse je narejeno iz okoliških (naravnih) materialov, a kljub temu ponuja udobje, ki ga je vajena večina od nas - ogrevanje, vodo, elektriko, celo internet .

Britanski fotograf in grafični oblikovalec Simon Dale se je odločil, da bo živel v hiši iz povsem naravnih materialov. S pomočjo tasta, prijateljev in naključnih mimoidočih je v Walesu v približno 1.500 urah zgradil 55 kvadratnih metrov veliko prebivališče iz lesa, kamna, gline, slame ... V hiši, kjer ni pravih kotov in ostrih robov, skupaj z ženo in sinovoma živi dve leti, gradnja pa je trajala le štiri mesece.


Sam svoj arhitekt in izvajalec
Zakaj se je odločil za takšno bivališče? "Želel sem čim manj obremenjevati okolje, se izogniti strupenim snovem in ostrim robovom, zmanjšati porabo energije in biti čim bliže naravi," pojasnjuje in dodaja, da takšno življenje ustreza tudi njegovi umetniški duši. "To, da sam ustvariš svojo hišo, da si hkrati sam arhitekt in izvajalec, ti omogoča, da narediš nekaj, kar je del tebe in hkrati tudi okolice in se izogneš množičnim "škatlam", ki so oblikovane zgolj za prinašanje maksimalnega dobička gradbeni industriji," pravi Simon Dale. Za gradnjo je porabil 4.372 evrov - v to niso vključeni stroški pridobivanja elektrike iz sončne energije -, kar je za tamkajšnje razmere malo.

Na strehi trava, v stenah slama
Preden se je lotil gradnje, je pripravil povsem preprost arhitekturni načrt. Odločil se je, da bo del hiše vkopal v zemljo in jo tako na eni strani zaščitil pred zunanjimi vplivi, na drugi pa optično zmanjšal. Kamenje in blato, ki ga je izkopal, je pozneje uporabil za temelje, utrditev zidov in podobno. Ogrodje hiše je iz manjših okoliških dreves (približno 30 jih je bilo treba posekati), streha pa je prekrita z zemljo in travo. Vse stene, tla in streho je izoliral z debelimi balami slame, kar je bilo, kot pravi, zabavno in povsem preprosto.

Po okna na smetišče
Tla so obložena z lesom, prav tako je lesena "spalna ploščad", veliko še povsem uporabnega materiala - na primer okna in žice - pa je nabral kar na raznih kupih odpadkov. V hiški, ki jo ogreva peč na drva, ima tudi računalnik z internetom, hladilnik, za kuhanje in umivanje uporablja vodo iz bližnjega izvira, tisto, ki se nabere v sodu, postavljenem pod streho, pa Simon Dale uporabi za zalivanje vrta. Življenje v taki hiši ga navdušuje. Največja težava, s katero se srečuje, je, pravi 28-letni umetnik, da jo težko zapusti.

yoshida brothers

tko dobra d vm jh morm pokazat

Yoshida Brohters "KODO" 吉田兄弟「鼓動」


Rising-Yoshida Brothers


pa še en komad skupej z monkey mayik

Yoshida Brothers and Monkey Majik- Change

Indijanska prerokba

zdi se mi pomembno da vidite tole:





pa še mal glasbe za sprostiteu

TEA

Zadnijč, ko nisem imel nič početi sem se odpravil v kino pogledat če vrtijo kaj zanimivega. Ko pridem tja se se postavim pred plagajno in se zazrem v ekran kjer je bil spored filmov. Ker sem jih večino že videl sem se že mislil obrniti in iti kam drugam, ko opazil za prodajalko izobešen plakat filma Tea. Na ekran sem pogledal če ga že vrtijo in film je bil že na sporedu. Kupil sem karto in počakal še poul ure do začetka filma.

Ko sedim v dvorani in se film, začne najprej vidim napis polska televizija in pomislim, no nekaj novega, saj filma v polščini še nisem videl. Toda ko so začeli govoriti vidim, da je film slovenski.

Nekaj časa gledam si mislim no slovenci znamo delati celo dobre filme, vendar sem se kar hitro premislil. Film je bil dolgočasen. Toda zelo pa mi je bila ušeč njegova zgodba.


Martin je fant, ki je star 10 let. Živi v gozdu s svojo nenavadno družino. Zna se pogovarjati z drevesi in škrati, človešlih prijateljev skoraj, da nima. Svojega drevesnega prijatelja kostanja, ki naj bi bilo drevo prijatelstva, Martin prosi naj mu izpolni željo in sicer da bi imel človeškega prijatelja. Nekega dne pa v gozd pride begunka Tea, ki jo ima sprva za čarovnico saj z njenim prihodom drevesa postnejo nemirna in čutijo, da se bliža nekaj strašnega in Martin hoče, da jo kostan uzame naaj. Na kresno noč Martin z nekaj otroki, ki mu pomagajo tejo odpelje v močvirje, da bi se tam pogreznila vanj, vendar jo zadnji hip reši. Nekega jutra pa se v gozdu pojavi na drevesih smrt, rumene črte, ki označujejo drevesa za posek. Martinov oče dobi pismo v katerem piše, da bodo gozd izsekali da bodo tam speljali cesto. Oče hodi od urada do urada vendar nič ne pomaga. ko pa je že prepozno in je večina dreves podrtih pa delavci dobijo pritožbo in nehajo z izsekavanjem saj naj bi sedaj cesta potekala čez polja in ne čez gozd.

V filmu je veliko univerzalih sporočil. In zelo lepo prikazuje kako se človek igra z naravo in jo uničuje ter kakšen naj bi bil odnos do narave.

Smešno se mi zdi, kako usi govorijo o globalnem segrevanju, onesanženem zraku, krčenju gozdov, pa še useeno izsekavajo gozdove, da pridobijo prostor za izgradnjo človeškega luksuza.


No pa še en komad, ki govori o podobni temi...

Valentinovo

Ker je ravno valentinovo in ker je to praznik zaljubljencev, smo danes v šoli pri slovenščini na srčke pisali ljubeznske misli in verze. No ja malo otročje za 4. letnik toda bolje od dolgočasnih stavčnih členov. Pa je sošolka našla tole pesmico, ki se mi je zdela primerna za na blog. Tako da vam še jas za valentinovo poklonim nekaj malega...

Ivan Minatti - NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele obleke,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči,
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -
ker reka ve za žalost
- će se le nagne nad svojo globino -
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovorijo samo,
kadar umolknejo ljudje.

Plezanje na največje drevo na svetu.

Kratek filmček, o plezanju na največje drevo na svetu - Mamutovec Sequoiadendron giganteum.

Kaj več o tem velikanu pa naslednjič.

Živijo!

Ime mi je Uroš in sem iz okolice Kranja, bolj natančno iz Cerkelj na Gorenjskem. Za še boljšo orientacijo vam lahko povem še, da se ta vasica nahaja pod Krvavcem. Nekateri, ki ste za moj blog vedeli in ga bali že prej naj vam sporočim, da sem ga zaradi premalo časa, da bi se ukvarjal z njim prenovil in bo sedaj namenjen malo drugačni temi. In sicer naravi in seveda predvsem drevesom.

Zakaj bom o tem pisal? Zdi se mi, da v današnjem svetu damo veliko premalo poudarka o teh starodavnih ''bitjih'', ki so bila tu že veliko časa pred nami, sedaj pa jih izpodrivamo, da lahko gradimo ceste in mesta. Ja verjetno si mislite spet ena stran o globalnem segrevanju. Vendar ni čisto tako. No ja mogoče bo sem in tja kakšna beseda tudi ušla na to temo. Toda se mi zdi zelo pomembno, da se ljudje zavedamo kakšno zlato ja naša Zemlja ki nam dovoli živeti na njej, mi pa to surovo izkoriščamo.

Upam da vam bodo moji posti všeč in jih boste z veseljem prebirali.

Lep dan vsem skupaj!